Hišo Ljubhospica, ki je za valentinovo obeležila drugo obletnico delovanja, je obiskala ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak. Poudarila je, da si želi, da se Hiša, ki je še vedno edini stacionarni hospic v Sloveniji, vključi v sistem zdravstvenega in socialnega varstva.

Direktor Ljubhospica dr. Marjan Sedej in vodja Hiše Tatjana Fink sta ministrici predstavila delo interdisciplinarnega tima, ki neozdravljivo bolnim ob koncu življenja zagotavlja neprekinjeno celostno hospic oskrbo, in ji razkazala prostore. Pogovarjali so se o možnostih urejanja njenega statusa, kar bi omogočilo vsaj delno financiranje programa iz javne blagajne. Ministrica je po srečanju dejala, da vidi priložnost v razpisu ministrstva za letno financiranje socialnovarstvenih programov, ki ga objavljajo konec leta, da pa bo potrebno iskati dogovor z ministrstvom za zdravje. »Želim si, da se Hiša Ljubhospica vključi v sistem, enako kot je to pravzaprav po vsem svetu. Odnos do skrbi za umirajoče namreč kaže, kako civilizirana družba smo,« je povedala ob obisku.

Sledila je tiskovna konferenca, na kateri je beseda tekla o delu v minulem letu. Tatjana Fink je predstavila ključne podatke, pri čemer je poudarila, da so lani sprejeli največ bolnikov – 153 – vse od ustanovitve hiše leta 2010. Skupaj so zabeležili 686 uporabnikov, ki so jim zagotovili oskrbo oziroma svetovanje. Občutno več kot minula leta so dobili tudi vlog za sprejem in poizvedovanj glede namestitev. Vodja hiše vse to pripisuje pomanjkanju prostora v domovih za starejše, dejstvu, da je oskrba v Hiši Ljubhospica brezplačna, in povečanju prepoznavnosti te ustanove.

Tatjana Fink je še poudarila, da je imela velika večina bolnikov onkološko diagnozo in pogosto zahtevne simptome bolezni, a so jim s strokovno in sočutno oskrbo zagotovili fizično udobje in s tem priložnost za zaključevanje še nezaključenih procesov in odnosov v življenju. Tretjini bolnikov in njihovih svojcev je v tem zadnjem obdobju uspelo narediti veliko korake na tem področju.

Z iskreno in neposredno komunikacijo ter človeškim pristopom so pri približno 90 odstotkih bolnikov in njihovih svojcev uspeli zmanjšati strah pred umiranjem in smrtjo. »Z aktivnim spodbujanjem in pravočasno pripravo svojcev nam je uspelo doseči tudi to, da so bili slednji v tretjini primerov prisotni ob aktivnem umiranju svojega bližnjega,« je še povedala.

Predstavniki Hiše Ljubhospica so ob tem opozorili na številne težave, s katerimi se soočajo zaradi pomanjkanja dialoga s pristojnimi. Ena od tistih, ki jo najbolj neposredno čutijo bolniki, so prevozi z reševalnimi vozili, za katere morajo praviloma plačevati bolniki sami, namesto da bi jih lahko – kot je to v primeru prevoza domov – krila zdravstvena zavarovalnica.

Za oskrbo v Hiši Ljubhospica tudi v minulem letu bolnikom ni bilo potrebno plačati nič, oskrba je brezplačna in enako dostopna za vse. Delo tima so tako omogočale izključno donacije, saj Hiša Ljubhospica še vedno ni upravičena do črpanja javnih sredstev. Direktor Ljubhospica dr. Marjan Sedej je povedal, da je od 650 tisoč evrov, kolikor stane program na letni ravni, skoraj pol milijona vložila Lekarna Ljubljana, ki je pred dvema letoma tudi omogočila začetek delovanja Hiše. Ob tem pa je opozoril na novo zakonodajo o lekarniški dejavnosti, ki bi lahko neposredno vplivala na možnost takšnega financiranja Hiše v prihodnje.

20180214_123819

Dr. Marjan Sedej je ob koncu novinarske konference simbolno prevzel električno vozilo, ki ga je Hiši Ljubhospica v enoletni brezplačni najem predalo Javno podjetje Ljubljanski potniški promet (LPP). Za donacijo se je direktorju podjetja Petru Horvatu iskreno zahvalil in poudaril, da bo vozilo omogočilo boljše in hitrejše odzivanje na potrebe bolnikov, ki potrebujejo našo oskrbo, in pravočasno lajšanje njihovih stisk.

Peter Horvat je poudaril, da za LPP družbena odgovornost ni le črka na papirju, kar so dokazali tudi z omenjeno donacijo. »Pri odločitvi nas je vodila etika in spoštovanje do življenja. Katerakoli pot in na kakršenkoli način bo s tem olajšana, bo to vendarle košček, s katerim družbi nekaj vračamo.«