Vodja Hiše Ljubhospica Tatjana Fink je za blog Mestnice, ki nastaja na pobudo Mestne občine Ljubljana, pripravila zapis o naši hiši. Besedilo prilagamo spodaj, lahko pa si ga preberete tudi na tej povezavi.

“Tako kot stoji rdeča hiša, nekoč znana kot porodnišnica, onkraj Ljubljanice, tako stoji sodobna lepa rdeča hiša na Hradeckega cesti, vtisnjena v Golovški hrib. Ta sodi na drugi konec življenja, saj omogoča gostoljubje hudo bolnim, ki zaključujejo svoje življenje. Hiša Ljubhospica, kdo je ne pozna? A vsi najraje samo od zelo daleč, saj je umiranje v naši družbi še velik tabu in vse, kar diši po smrti, odrivamo stran in skrivamo pred sabo. Nekoč mi je soseda, ki živi čisto blizu, zaupala, da jo je strah celo hoditi mimo, posebno zvečer, zato najraje prečka cesto  in se hiši tako v loku izogne.

Kaj se zares dogaja za temi zidovi?

Gospod Jože, mlajši gospod, ki mu je pri nas umrla mama po možganski kapi, je dejal, da je ta hiša domačija, v kateri se je zaključila njegova mladost, in ki je kot polna skleda, ki ti je ponujena, pa takrat v čustveni vihri poslavljanja pravzaprav niti ne znaš vzeti vsega dobrega, ponujenega. Ko mu je težko, je rekel, se pelje zvečer mimo hiše, in ko vidi luči, ve, da smo še vedno tam za ljudi in mu je lažje.

Mnogi, ki so izkusili žlahtnost bivanja v hiši Ljubhospica, povedo, da je bil to zahteven, a lep in poln čas. Da so se šele takrat zmogli zbližati s svojim bližnjim in zdržati eno najtežjih duhovnih dejanj – ostati do zadnjega diha ob njem.

Za bolnike je zahvaljujoč našemu ustanovitelju Lekarni Ljubljana in drugim donatorjem oskrba v hiši povsem brezplačna.  Nekoč me je gospa, navajena skromnega življenja, zaskrbljeno vprašala, koliko ta hotel stane njenega sina, ko pa še nikoli ni spala v tako lepi sobi in je nikoli še niso stregli tako srčni ljudje. Zagotovo mi ni verjela, da ne njej ne sinu ne bomo izstavili računa. 

Umreti včasih ni lahko delo, bremena preteklosti je treba odložiti, preden odrinemo od tod. Če pa urediš svoje življenje in zaključiš nedokončana poglavja, je to najboljša priprava na smrt. Tako je nedavno mlajši gospod spraševal našega zdravstvenega tehnika, kako je umreti, kakšna je ta pot v neznano. Ta ga je pomiril, da samo zadnjič izdihneš. Nekaj dni kasneje ga je gospod ponoči poklical k postelji in mu rekel, da bi rad v njegovi družbi poskusil ta podvig. Jure je sedel ob posteljo, se mu nasmehnil in gospod je po nekaj minutah umrl. 

Ob vhodu v hišo stoji poseben oltarček, na katerem gori svečka, kadar kdo umre. Velikokrat plapola ta plamenček in takrat v znak spoštovanja zastane korak. Čutimo, da minljivost trka na vrata vseh nas in ne izbira niti po starosti niti spolu. Na poti domov čutiš še bolj intenzivno veter, ki kuštra lase, sonce, ki boža, ali pa dežne kapljice na koži. In ceniš življenje. Srce poje v radosti, zaradi vseh dotikov tistega dneva, vseh iskrenosti, zaradi ranljivosti, krhkosti, včasih tudi bolečine znotraj teh zidov in tudi globoke hvaležnosti za svet prostor, kjer se zgodbe, ki jih piše življenje, končajo.”