Potem ko smo opozorili na absurden položaj Hiše Ljubhospica, ki opravlja človekoljubno dejavnost, a kot zavod ne more pridobiti statusa v javnem interesu, se je na to odzvalo ministrstvo za zdravje, ki ga vodi Milojka Kolar Celarc. Črt Kaker iz službe za stike z javnostmi je v pismu, objavljenem v časniku Dnevnik, kot razlog izpostavil birokratsko razlikovanje med društvi in zavodi in navedel, da ministrstvo dela v smeri vpeljevanja paliativnega pristopa na več ravni zdravstvene oskrbe.
To je odgovor, ki smo ga pripravili v Hiši Ljubhospica (objavljen je na tej povezavi):
Odziv: Ministrstvo za zdravje se spet spotika ob birokracijo
Odziv ministrstva za zdravje (MZ) na opozorila Hiše Ljubhospica, da ta ni upravičena do donacij iz dohodnine, kaže na odnos aktualne politike do edinega stacionarnega hospica v državi. Namesto da bi prepoznali to globoko človekoljubno poslanstvo, ki ga hiša opravlja že skoraj dve leti brez enega samega centa iz zdravstvene blagajne, Črt Kaker z MZ navaja birokratsko razlikovanje med društvi in zavodi kot razlog, da hiša, ustanovljena v okviru zavoda, ne more pridobiti statusa v javnem interesu.
Avtor ob tem pozabi omeniti, da novi predlog zakona o nevladnih organizacijah predvideva prav odpravo diskriminatornega položaja zavodov, ki za isto dejavnost, kot jo opravljajo društva v javnem interesu, statusa ne morejo pridobiti. Ministrstvo za upravo je zapisalo takole: »[Obstoječa] ureditev v praksi povzroča neenakost med pravnimi osebami, saj pridemo do situacije, ko sta na primer dve pravni osebi ustanovljeni za enake socialnovarstvene namene (in ne za namene pridobivanja dobička), obe morebitno ustvarjen presežek porabljata za razvoj svoje dejavnosti in tudi izvajata enake dejavnosti (na primer vodita varno hišo za žrtve nasilja) in pri tem dosegata povsem primerljive javno koristne cilje. Kljub temu bo ena status v javnem interesu lahko dobila, ker je organizirana kot društvo, druga pa ne, zgolj zato, ker je organizirana kot na primer zavod po zakonu o zavodih. Glede na to, da sistem podelitve statusa delovanja v javnem interesu temelji na javnokoristnem delovanju in izkazanih dosežkih, je razlikovanje na podlagi pravnoorganizacijske oblike nesmiselno in v nasprotju z načelom enakosti. Zato je te pogoje treba poenotiti in omogočiti pridobitev statusa vsem nevladnim organizacijam, za katere država prepozna koristnost njihovega delovanja.«
Položaj Hiše Ljubhospica je v tem smislu še bolj absurden, saj je njeno delovanje odvisno izključno od donatorjev, pri čemer je daleč največji donator Lekarna Ljubljana. Ta je zavod ustanovila prav za to, da program stacionarnega hospica ne bi bil v stalni negotovosti preživetja. Dobro se še spominjamo, da je bila pred leti zaradi povsem enakega ignorantskega odnosa vladajoče politike, ki tudi takrat ni bila pripravljena prepoznati pomembnosti te hiše, slednja prisiljena zapreti vrata – in dejstvo, da je takrat delovala kot društvo (in ne zavod), je ministrstvo prav malo brigalo.Prizadevanja, da bi vpeljali paliativni pristop na več ravneh zdravstvene oskrbe, v Hiši Ljubhospica toplo pozdravljamo. Vendar pa iz vaših besed, spoštovani gospod Kaker, razberemo sporočilo, da dejavnost Hiše Ljubhospica posledično ni potrebna. Lahko vam zagotovimo, da se 370 svojcev vseh pokojnih, ki so v hiši zaključili svoje življenje, s tem ne strinja. Hiša Ljubhospica namreč skrbi za tiste hudo bolne, pri katerih zdravljenje ni več smiselno oziroma potrebno, a zaradi hudo motečih simptomov bolezni ne morejo umirati doma, ali pa so njihovi domači preveč izčrpani, da bi jih lahko negovali. Domovi starejših občanov zagotovo niso namenjeni tako intenzivni in celostni oskrbi ob koncu življenja, paliativni oddelki v bolnišnicah pa, kot sami poudarjajo, opravljajo »akutno paliativno oskrbo«, torej ureditev simptomov pred odpustom. Stacionarni hospic je po vsem svetu prepoznan kot ena od »postaj« v neprekinjeni paliativni oskrbi človeka prav zato, ker zagotavlja specifično oskrbo, ki je ne domovi, ne bolnišnice, ne oskrba doma ne morejo nadomestiti.
Res je, da si večina ljudi želi umreti v toplini lastnega doma, kar je nujno treba podpreti s sistemskimi rešitvami. Enako nujno pa je sistemsko urediti tudi oskrbo tistih, ki nimajo možnosti, da bi svoje življenje sklenili doma. Pravica do dostojnega umiranja je temeljna človekova pravica in dolžnost politike je, da zagotovi njeno uresničevanje. Ministrico Milojko Kolar Celarc ob tem vabimo, naj obišče bolnike v naši hiši in se pogovori z njihovimi svojci. Samo tako bo lahko razumela, kako neprecenljivo delo opravljamo.
