Zahvalno pismo Hiše Ljubhospica nekdanjemu ljubljanskemu nadškofu in metropolitu Alojziju Uranu 

V hiši Ljubhospic se ljudje poslavljajo s tega sveta. Zadnji dnevi življenja so poseben čas. Čas soočenja s seboj, s svojim preteklim življenjem in s svojo prihodnostjo. Od kod prihajam, kaj sem v življenju počel in kam grem? Kaj pa sedaj? Imam samo nekaj dni ali nekaj tednov življenja, kako naj jih preživim?

Ta razmišljanja so duhovna vprašanja, ne glede na vero in prepričanje, ki ga nekdo ima. Vsak človek je duhovno bitje in duhovnost se oglasi v polni meri. Vsakemu po njegovi izkušnji. Zato je duhovna oskrba v tej hiši prisotna od začetka. V njej sodelujemo predstavniki različnih verskih skupnosti (katoliški, pravoslavni, evangeličanski, muslimanski). Katoličani največkrat prosijo za pogovor, za zakramente, zadnjo popotnico, za sveto mašo in molitev.

Pred nekaj leti smo k sodelovanju povabili tudi upokojenega nadškofa Alojza Urana. Povabilu se je rad odzval. Po prvem obisku je bilo jasno, da bo še prišel. S svojo preprostostjo, odprtostjo do ljudi, z optimizmom in vero v srcu je osvojil ljudi, bolnike in zaposlene. In hiša je osvojila njega. Rad se je vračal, ker je spoznal, da tej hiši lahko da nekaj sebe. Z njim so prišli tudi prostovoljci, ki so peli, igrali, molili. Hiša se je napolnila s smehom, toplino in pesmijo. Ustvarjal je povezanost. Včasih se je zdelo, kakor da je z njim v hiši zasijalo sonce s polnim žarom. Če je prej sramežljivo kukalo izza oblakov, se je z njim nebo zjasnilo.

V hiši Ljubhospic imamo tudi tiho sobo, ki je odprta za odmik, zbranost, premišljevanje in molitev. S prihodom Alojza Urana se je vedno napolnila in bila včasih premajhna za vse. Sveta maša je zbrala ljudi. Uranov glas, ko je zapel ali ko je nagovoril ljudi, je napolnil prostor. Ljudje so se osredotočili na dogajanje, zbrali so se, bili prisotni v bogoslužju. V svojih nagovorih je bil oseben. Sam je doživel veliko trenutkov negotovosti in bolečine, trpljenja in negotovosti, ki jih je preživljal s pomočjo vere, z lučjo, ki jo daje vera. Izkušnja osebne vere je nagovorila različne ljudi. Osebna vera, ne deklarirani nauk, je v taki hiši posebno zgovorna.

Po maši je nadškof Uran obiskal bolnike po sobah. Oskrbovanci so bili iz vse Slovenije. Večina je nadškofa poznala, marsikdo pa tudi ne. Želel je obiskati vse sobe. Kot človek. Kot duhovnik, ki prinese duhovno hrano, kot škof in pastir, ki mu je mar za duše. Obiskal je verne in neverne.

Človeški pogovor, skrb za bolnika, sočutje in nasmeh, empatija in opogumljajoče besede. Sveto obhajilo, bela hostija, ki jo je dvignil nad posteljo pred očmi bolnika. Dvignjena roka, ki je delila odvezo. Stegnjeni palec, ki je delil bolniško maziljenje. Žive oči, ki so gledale v globino človeške duše. Roki, ki sta se stegnili v blagoslov nad človekom. To so bili trenutki veselja in upanja, tolažbe in opogumljanja, svetosti in priprošnje. Včasih ganljiva srečanja, po katerih so tekle solze veselja, olajšanja, tolažbe. Tudi z nevernimi. Nekdo, ki je bil v včasih zaporu se najprej ni želel srečati s škofom. Saj ga ne pozna. Potem si je premislil. Želel se je preobleči, sprejeti gosta slovesno, kot je bolniku mogoče. Ko je škof odhajal od njega, je rekel: »Gospod škof, škoda, da se nisva srečala pred dvajsetimi leti.«

V hiši Ljubhospic smo hvaležni nadškofu Alojziju Uranu za vsak obisk, vse spodbudne besede, vse zapete pesmi, darovane svete maše, podeljene zakramente, za vse blagoslove. Za podporo hiši. Osebje je čutilo, da škof podpira hišo, njihovo delo. Čutili so, da razume njihovo delo in njihovo poslanstvo. Hkrati pa smo v hiši počaščeni, da je zadnje dni preživel pri nas. Ko je rabil sam posteljo za zadnje dni življenja, je svoj prostor našel v Ljubhospicu. Pri nas se je počutil domače. Ob njegovi postelji so zadnje dni tekle molitve, podnevi in ponoči. Prejel je zadnjo popotnico. Žarel je ob sprejemu zakramentov. Ko je zaradi slabosti še komaj dvignil roko, je še zadnjič blagoslovil hišo in vse v njej. Hvala tudi za to izkušnjo.

Foto: Nadškofija Ljubljana