Kakor smo si ljudje različni, taka so tudi različna poslavljanja. Običajno o smrti nočemo razmišljati, vse dokler se ne srečamo s situacijo, ki ji nismo kos. Biti poleg v času ob koncu nas opozarja, da smo minljivi, hkrati pa da smo ljudje. Tu so lahko vpletena globoka in tako močna čustva, da jih posameznik oz. družina doživljajo z velikih naporom. Takrat je dobro poznati opcijo, da obstaja hospic: bodisi v obliki oskrbe na domu ali v zato specializirani enoti z namestitvijo.
Zgodovina hospica je dolga več stoletij. Na začetku so bili hospici skromna zavetišča na gorskih prelazih. Sprejemali so popotnike in romarje, gostoljubni pa so bili še posebej do nemočnih, bolnih in umirajočih. Hospic kakršnega poznamo danes, pa je vzniknil v Angliji kot pobuda za boljšo oskrbo umirajočih. Hitro se je razširil po svetu kot oblika humane podpore neozdravljivo bolnim vseh starosti in njihovim svojcem. Vse to s sočutjem, sprejemanjem in razumevanjem, da vsak posameznik izbere svojo pot.
Danes je bistvo hospica v celostnosti njegove oskrbe. Osebje oz. hospičev interdisciplinarni paliativni tim s prostovoljci usklajeno skrbi za fizične, kot tudi psihosocialne in duhovne potrebe po meri vsakega posameznika. Osebje hospica usklajeno pomaga, vendar brez vmešavanja. Tim svojim uporabnikom zagotavlja varno okolje, v katerem človek lahko dostojanstveno in kakovostno živi kolikor je le mogoče brez bolečin, v miru, do konca. Iz svojega delovanja pa nikakor ne izključuje svojcev, prav nasprotno, jih v ves proces aktivno vključuje. Podpira jih v procesih zaključevanja odnosov in procesih žalovanja, ko se čutijo v družbi pogosto prezrte, zapuščene, potisnjene na rob. Ideja hospica je medsebojna ljubezen, učenje, kako si vzeti čas za človeka, opustiti nepotrebno delovanje, biti zanj, kar največkrat ni lahko.
Hospic v svojem konceptu priznava koncept človeka vrednega življenja do zadnjega diha. Ljudje nismo samo telesa, ampak smo tudi socialna bitja, zato ne bi smeli govoriti samo o smrti, ampak o zaključevanju življenja. S svojim delovanjem si prizadeva, da socialna smrt ne bi prehitela fizične. Zato, ko govorimo o pravici do dostojanstvene smrti, govorimo pravzaprav o pravici do slovesa, o pravici zaključiti odnose s svojci. Se bolj kot smrti bojimo slovesa?
V hospicu je dragoceno prav spoznanje, da vsak živi svoje življenje, v katerem se dogajajo srečanja. Ob nenehnem srečevanju z minljivostjo vsega, se zavemo svoje minljivosti in tako lažje vzpostavimo pristne, zdrave odnose, tudi s svojimi bližnjimi.
Potrebe po namestitvah v času, ko ozdravitev ni več možna, zdravljenje pa ni več smiselno, se bodo v naslednjih letih še povečevale. Mi jih razumemo kot spodbudo nam, da na tem področju nekaj naredimo. Kot dosedanji donator predhodne Hiše hospica smo se odločili za dobrodelnost, to je podporo razvoju hospic gibanja. Da bi spodbudili razvoj svoje dejavnosti in presegli dolgoletno agonijo reševanja problema preživetja te doslej edine hiše hospica, smo s to vizijo ustanovili nov zavod Ljubhospic. Ljubhospic bo hudo bolnim in njihovim svojcem nudil brezplačno celostno hospic paliativno oskrbo v skladu z mednarodnimi standardi. Poleg tega želimo oplemenititi hospic pristop tudi s prisotnostjo večjega kroga strokovnjakov v oskrbi, tudi farmacevtskega.
Da bomo lahko nudili najboljšo možno oskrbo, smo v partnersko sodelovanje povabili enega izmed angleških hospicev. Ljubhospic bo naravnan in vpet v skupnost mesta Ljubljane in regije, prinašal bo novo kakovost na področje paliativne oskrbe. Z izkušenim timom, v ustvarjenem zaupanju in z odprtim odnosom bomo skušali zadovoljiti sleherno potrebo, tudi učenje dobre hospic paliativne prakse.
Dr. Marjan Sedej
direktor Ljubhospica