Na Valentinovo pred letom dni je Hiša Ljubhospica ob podpori Lekarne Ljubljana ponovno odprla svoja vrata neozdravljivo bolnim ob koncu življenja in nadaljevala s svojim poslanstvom – nudenjem brezplačne 24-urne celostne hospic paliativne oskrbe. Osrednja prireditev ob prvi obletnici delovanja Hiše Ljubhospica, ki je potekala na Valentinovo, 14. februarja 2017, je bila okrogla miza s predstavniki strokovne javnosti in štirih verskih skupnosti, ki so spregovorili o svojih izkušnjah v Hiši Ljubhospica, pomenu tovrstnih hospic stacionarnih ustanov in prihodnosti razvoja hospic paliativne oskrbe v Sloveniji.  

S pesmijo Dan ljubezni so naša srca odprli učenci OŠ Jurij Vega iz Moravč, ki so s svojo mentorico z navdušenjem in veseljem sodelovali na prireditvi. Potrdili so, da je Hiša Ljubhospica hiša življenja. Prireditev je vodil prostovoljec Ljubhospica g. Jani Kramar.

Direktor Ljubhospica dr. Marjan Sedej je v uvodnem nagovoru povedal, da je Hiša Ljubhospica v zagonskem letu dosegla cilje, ki si jih je zadala. Hiša ima po njegovih besedah dva stebra, na katerih stoji – prvi je ljubezen, s katerim se takšno poslanstvo opravlja, in drugi svetost življenja. Izrazil je hvaležnost zaposlenim, ki z veliko sočutja in ljubezni opravljajo svoje delo oskrbe in prisotnosti ob umirajočih.

Na okrogli mizi, ki jo je vodil p. Silvo Šinkovec DJ, duhovni oskrbnik Hiše Ljubhospica, so sodelovali predstavniki največjih verskih skupnosti v Sloveniji: škof g. Geza Filo – Evangeličanska cerkev v RS, br. Matej Štravs, OFMcap – Katoliška Cerkev, otac Rade Despotović – Srpska pravoslavna Cerkev in imam Islamske skupnosti v RS g. Senad Karišik. Pred letom dni so navedene verske skupnosti podpisale skupno ZAVEZO, da bodo sodelovale v duhovni oskrbi bolnikov v Hiši Ljubhospica. Po letu dni so z nami delili svoje izkušnje sodelovanja. Vsi so izrazili hvaležnost za sodelovanje pri nudenju duhovne podpore uporabnikom glede na njihove verske in duhovne potrebe.

K besedi je bila povabljena tudi častna gostja, ga. Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic v Sloveniji. Povedala je, da spremlja delo hospica že vrsto let. Prepričana je, da je to res plemenito delo, ki ni privilegij, ampak pravica vsakega umirajočega. Izrazila je veselje, da je hiša spet odprla svoja vrata in opravlja svoje poslanstvo. Zagotovila je svojo podporo pri urejanju odnosov z državnimi inštitucijami. Na koncu se je osebju in prisotnim zahvalila: Za vaše delo iskrena HVALA na Valentinovo!

Delovanje Hiše Ljubhospica od samega začetka podpira dr. Jože Ramovš, antropolog in socialni delavec, predstojnik Inštituta Antona Trstenjaka. Ostal je pri svoji trditvi, da Slovenija pravzaprav potrebuje 60 hiš hospica. Prihodnost takih hiš vidi tudi kot del domov za starejše občane, saj se prebivalstvo v Sloveniji vse bolj stara in bo potreba po tovrstnih nastanitvah, ki ljudem omogočajo dostojno umiranje, vse večja. Razume, da ljudje najraje umirajo doma, a ker postaja nega predvsem pri onkoloških bolnikih vedno težja in zahtevnejša, vidi veliko potreb, ki bi jih takšne ustanove uspešno reševale. Navedel je primer Poljske, kjer imajo okrog 500 hospic hiš. V sodelovanju zdravstvenih, socialnih in verskih ustanov, bi v Sloveniji lažje skupaj prevzeli odgovornost za takšno nalogo.

Na koncu je svoje izkušnje podelila s poslušalci še zdravnica Hiše Ljubhospica dr. Marija Šmid. Predvsem je poudarila pomen celostnosti oskrbe v hiši, kajti celotni interdisciplinarni tim sodeluje pri vseh pomembnejših odločitvah. Z velikim ponosom je predstavila člane strokovnega tima.

S svojim srčnim pričevanjem sta prisotne nagovorila ga. Mateja in g. Zdravko, ki sta hišo spoznala v najtežjem času svojega življenja, ob slovesu najboljše prijateljice oz. soproge. Najbolj jima je ostala v spominu nežnost in sočutje, s katero je osebje negovalo bolnike. Prav tako sta ju nagovorila mir in toplina same hiše. G. Zdravko je povedal, da imamo v Sloveniji veliko ustanov za starejše in tudi otroke, a za ljudi, ki hudo zbolijo in umirajo v svojih srednjih letih, ni veliko možnosti namestitev z ustrezno oskrbo. Oba sta se zahvalila za podporo družini med samim procesom umiranja in še po smrti njihovih dragih. Čestitke in dobre želje Hiši Ljubhospica je podal še dolgoletni bolniški župnik g. Miro Šlibar.

Gostje iz Hrvaške, iz Karitasovega hospica Marija Kozulić iz Reke, so predstavili njihov primer dobre prakse. Pred leti je sedanja ravnateljica hospica redovnica s. Daniela Orbanić začela prakso prav v hiši hospica v Ljubljani. Njihova hiša hospica je odprta 4 leta in v teh letih so prišli do veliko novih spoznanj. Povedala je, da sodelujejo s kliničnim centrom v Reki, ki jim zagotavlja zdravniško oskrbo. Prav tako imajo urejen status v smislu financiranja, saj zdravstvena zavarovalnica krije 75% stroškov oskrbe ali 70 € na bolnika. Z ravnateljico hospica sta bila tudi zdravnica dr. Lidija Primorac in odvetnik Ivan Primorac, ki pomaga kot prostovoljec. G. Primorac je povedal, da je v vseh hospicih pravzaprav le en jezik, jezik ljubezni, ki ga vsi razumejo.

Želimo si, da bi tudi država spoznala potrebo in veličino poslanstva Hiše Ljubhospica ter čim prej v svoj sistem umestila stacionarni hospic kot obliko oskrbe v zadnjem obdobju življenja. Hiša Ljubhospica ni pomembna le zaradi ustvarjanja varnega prostora s pogoji za najboljšo možno podporo ljudem v procesih zaključevanja življenja oz. v procesih žalovanja, ki številnim hudo bolnim in njihovim svojcem iz vse Slovenije daje brezplačno oskrbo, temveč tudi zaradi spreminjanja kulture družbe v odnosu do smrti in umiranja. Tudi v prihodnje se bomo trudili, da bo hiša nadaljevala z delovanjem v dobro tistih, ki jo potrebujejo.

Človek je človeku najboljše zdravilo – to je eden od napisov na spominčku, ki so ga dobili obiskovalci in s katerim smo zaključili dogodek ob 1. letu delovanja Hiše Ljubhospica.

Prvo leto delovanja Hiše Ljubhospica še v nekaj številkah:

• Od februarja do konca decembra 2016 je bilo sprejetih 71 bolnikov.
• Bilo je preko 300 prošenj za sprejem.
• Povprečna starost je bila 71 let. Najmlajši bolnik je bil star 40 let, najstarejša bolnica pa 96 let.
• 59% je bilo žensk, 41% moških.
• Iz Ljubljane je bilo 65%, iz ostalih krajev 35% bolnikov.
• Povprečna nastanitev v Hiši Ljubhospica je bila 25,4 dni.
• Skupaj smo nudili 1.803 dni hospic paliativne oskrbe.
• Največ bolnikov je prišlo z onkološko diagnozo, ostali (10) z drugo – nevrološko ali interno diagnozo.