Spominjam se, ko smo v Hišo Ljubhospica sprejeli gospo Anko (ime je spremenjeno), ki je več let živela na ulici. Bila je presrečna, ko je dobila prostorno sobo, ki je bila samo njena in v kateri je lahko našla svojo intimo in mir. Anka je imela diagnozo neozdravljive bolezni in čas njenega odhoda se je nezadržno približeval. S tem pa je rasel tudi njen strah.

Anka je strah najpogosteje skrivala. Dolge ure je gledala televizijo, brez pavze, ne glede na program, samo da se ji ni bilo treba soočiti s strahom. Pogovoru se je izogibala – dokler ni padla noč in pogoltnila vrveža dneva. Dežurne sestre so se ob običajno nekoliko mirnejših nočeh pogosto ustavljale ob njeni postelji in sedale k njej, včasih v nežni tišini, drugič v dolgih pogovorih, ki so se pogosto dotaknili tudi strahu. Anko je bilo strah predvsem bolečine. Bala se je, da nam bo zmanjkalo zdravil in ji ne bomo mogli več lajšati trpljenja. Strah jo je bilo, da je ne bo imel kdo pokopati. In da nihče ne bo želel plačati njenega pogreba. Skrbelo jo je, kaj bodo naredili z žaro, kam bodo raztresli njen pepel. Vsakič ko je njen strah dobil ime in obliko, se je malce zmanjšal, nekoliko izpuhtel in izgubil ostrino.

Naposled je prišla Ankina zadnja noč. Ves dan jo je spremljal nemir. Slišali smo jo šepetati molitve, ki se jih je naučila v otroštvu. V nočni izmeni je delala medicinska sestra, nežna in sočutna, a hkrati nekoliko zadržana pri izražanju svojih čustev. Anka je čutila, da se bliža njen čas, zato je sestro prosila, naj ostane pri njej. Sestra je primaknila stol k njeni postelji in v tišini obsedela. Anka je plavala med sanjami in budnostjo. »Ali boste res vso noč pri meni?« je ganjena spraševala sestro. Slednja je vedela, da je njena prisotnost največ, kar lahko v tem trenutku podari umirajoči gospe. Velikokrat je bila že priča slovesu. Odšla bo, samo če jo bo potreboval kateri drug bolnik.

Nad mestom se je počasi rojeval nov dan. Anka je odprla utrujene oči, prijela sestro za roko in zašepetala: »Še vedno me je malo strah. Ali bi me objeli?« Sestra je brez razmišljanja nežno objela krhko bolnico in naslonila njeno glavo na svoje rame. Čas se je ustavil. Ko se je sestri zazdelo, da ne sliši več dihanja, je pazljivo položila Anko v posteljo. A Anke ni bilo več. Umrla je v njenem objemu.

Sestra, ki običajno ni kazala svojih čustev, je med pripovedovanjem zgodbe sodelavcem zajokala. Ne zaradi bolničine smrti, saj je vedela, da bo umrla. Jokala je, ker je sama premagala lastni strah in objela umirajočo bolnico. S tem ji je dala največ, kar je lahko – mir, da se je lahko poslovila in odšla.

Sočutje pomeni zdržati do konca

V Hiši Ljubhospica, kjer skrbimo za hudo bolne ob koncu življenja, se zelo pogosto srečujemo s strahom. Bolnike je strah smrti, svojce pa izgube bližnjega. V veliko pomoč obojim je, ko strah konkretiziramo – ko mu, kot rečeno, damo ime in obliko. Včasih se izkaže, da gre za strah pred bolečino, osamljenostjo, pred neznanim, pred spremembo odnosov, strah pred tem, kaj bo po smrti, pred bogom, tudi za finančne skrbi in še kaj.

Bolnikom in svojcem pri razblinjanju strahu zelo pomagajo celovite in točne informacije. O tem, kaj se jim dogaja, se pogovarjamo sočutno, a odprto in iskreno. Ko na njihova vprašanja nimamo odgovora – pogosto vprašanje je, denimo, kdaj bodo umrli – jim povemo, da ne vemo. Povemo jim tudi, da nas je strah, če tako čutimo.

Bolnik gre v času umiranja skozi različne faze, od zanikanja, do jeze, pogajanj s samim sabo do končnega sprejetja. V tem času lahko govori, kriči, vpije, se jezi, tudi na nas, ki mu zagotavljamo oskrbo in podporo. Vedeti moramo, da je to samo odraz njegove stiske, zato mu poskušamo zagotoviti varen prostor, da se lahko izrazi, in si vzamemo dovolj časa, da smo ob njem. Vzdržati vse bolnikove faze odhajanja in biti »koš za smeti«, ki ga v tem času potrebuje, da vanj zmeče strah, nemir in tesnobo, pomeni biti sočuten. Sočutje je razumeti strah, a se ga ne nalesti.

Čustva drugih se nas vedno dotaknejo. Odločiti se moramo, kakšna bo naša reakcija. Bomo zdržali? Ali zbežali? Zdržati je pogosto težko, posebej v času umiranja, saj je strah, ki se dotika smrti, skrit v vsakem od nas. A humanost družbe se meri po odnosu do njenih najšibkejših članov. Temeljna človekova pravica je, da se varno rodi v ta svet in da ga dostojanstveno in v miru tudi zapusti. In prav bližina drugega je v tem obdobju najboljše zdravilo.

Zapisala: Sestra Emanuela Žerdin

Prispevek je nastal v okviru akcije Ustavi.se, katere pobudnik je Med.over.net.