V Sobotni prilogi Dela, ki je izšla 7. aprila, je objavljeno naše odprto pismo, v katerem opozarjamo, da država krši eno od temeljnih človekovih pravic, pravico do življenja.

(Članek o tem je v Pravni praksi objavil tudi ustavni pravnik dr. Andraž Teršek.)

***
Država pušča umirajoče na cedilu – in tvega visoke kazni

Čeprav je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc s svojo ekipo opredelila razvoj paliativnega pristopa na vseh ravneh zdravstva za eno od svojih prioritet, je odnos, ki so ga pokazali v svojem mandatu do Hiše Ljubhospica, žal še vedno edinega stacionarnega hospica v Sloveniji, naravnost ponižujoč. Dovolj pove že dejstvo, da je ministrica pred približno dvema letoma in pol prejela vlogo za pridobitev delovnega dovoljenja, a nanjo ni odgovorila ne z izdajo takšnega dovoljenja ne z zavrnitvijo vloge. Kot bi se je skrb za umirajoče sploh ne tikala.

Še več. Pol milijona evrov, kolikor je bilo s splošnim dogovorom v zdravstvu že leta 2010 namenjenih sredstev za stacionarni hospic (takrat predhodnico, Hišo hospica), je zdravstveno ministrstvo že pred leti preusmerilo v sežansko bolnišnico. Z letom 2017 pa je postalo »prestrukturiranje programa Hospic«, kot so zapisali na ZZZS, v program podaljšanega bolnišničnega zdravljenja za Bolnišnico Sežana – trajno.

To pomeni, da denarja za hospic paliativno oskrbo, ki ga stacionarni hospic ni mogel črpati zaradi neustreznega statusa, pomanjkanja koncesije, neuvrščenosti v državni paliativni načrt, neizdanega delovnega dovoljenja in ostalih simptomov pomanjkanja politične volje, ni več.

Sporočilo, ki ga je s tem poslala država, je popolnoma nasprotno deklarirano prioritetnemu razvoju paliative! Sporočilo se namreč glasi: Oskrba hudo bolnih ob koncu življenja ni stvar zdravstvenega ministrstva ne zdravstvene blagajne. Sporočilo se v bistvu glasi, za umirajoče nismo pristojni.

Takšno stališče je naravnost predrzno in v posmeh Evropskemu sodišču za človekove pravice, ki pravico do življenja razume tudi kot »dolžno pravno skrb države za neozdravljivo bolne in umirajoče ljudi«, kot v Pravni praksi piše ustavni pravnik izr. prof. dr. Andraž Teršek. Država namreč ni dolžna le poskrbeti zanje in za njihove bližnje, ampak ima pravno obvezo zagotavljati samo pravico do življenja. V omenjenem članku z naslovom »Zaščititi pravico do življenja«, objavljenem 15. marca, dr. Andraž Teršek tako pravi: »Država mora ali ustanavljati in dobro voditi sistem hospicev ali pa zasebno ustanovljenim hospicem in izvajalcem paliativne nege pomagati v največji možni meri – zakonsko, finančno in sistemsko. Če država tega ne stori ali tega ne počne, je odgovorna za neizpolnitev svojih pozitivnih pravnih obveznosti in za kršitev pravice do življenja – teh ljudi in njihovih najbližjih. To velja tudi ali še posebej v vsakem primeru, ko država odtegne nujno finančno pomoč tistim, ki opravljajo takšno dejavnost in jim s tem delo znatno oteži ali celo onemogoči.«

V letu 2017 je Hiša Ljubhospica sprejela 153 hudo bolnih, 144 jih je tam tudi umrlo. 183 jih je že oddalo vlogo, vendar umrlo tik pred sprejemom. Najmlajši uporabnik je bil star 37 let. Strokovno in sočutno podporo smo zagotovili tudi 240 svojcem, ne le v času poslavljanja, ampak tudi po smrti njihovega bližnjega. Dobrega pol milijona evrov, kolikor na letni ravni stane program, so zagotovili izključno donatorji, daleč največ Lekarna Ljubljana. Država se obnaša, kot bi bila pravica do mirnega in dostojnega zaključka življenja privilegij, ki naj ga – ali pa pač ne – zagotovijo družbeno odgovorni posamezniki in podjetja.

Dr. Andraž Teršek v Pravni praksi predlaga, naj osebe s pravnim interesom zoper državo Slovenijo na slovenskih sodiščih vložijo odškodninske tožbe, v prihodnje pa še skupinsko, saj tudi če slovenska sodišča ne bodo strokovno in etično zmožna urediti tega vprašanja, bo tako odprta pot na Evropsko sodišče za človekove pravice. V času, ko pristojna ministrica niti ne odgovori na vljudno povabilo na obisk, se to v resnici zdi edina možnost, ki bi spremenila nevzdržno situacijo, v katero je ujeta ta hiša z bolniki vred.

Letos praznujemo 100. obletnico rojstva Cicily Saunders, ustanoviteljice hospic gibanja, ki je v 60. letih v Londonu odprla prvi stacionarni hospic. Pol stoletja kasneje v Sloveniji nimamo nikakršnega razloga za slavje, edina primerna obeležitev, ki se v trenutnih razmerah ponuja, pa je tožba države zaradi kršenja pravice do življenja. Očitno je tudi socialna država na smrtni postelji.