Čas epidemije zaradi virusa SARS-CoV-2 je zaznamoval naš vsakdan, življenje je steklo po drugačnih tirnicah in Hiša Ljubhospica je zaradi protikoronskih ukrepov zadihala nekoliko drugače. Odnosi v obdobju zaključevanja življenja so dragoceni. Utrinek tega časa ujetega za opečnatimi stenami, ki ga je v besede ujel naš strokovni sodelavec, sledi v nadaljevanju. Skupaj s strokovnim interdisciplinarnim timom Hiše Ljubhospica je ves čas epidemije zagotavljal strokovno zdravstveno nego in psihosocialno podporo našim uporabnikom.

Boris Bjeljac, v.d. vodje zdravstvene oskrbe v Hiši Ljubhospica:

” V luči epidemije koronavirusa zdravstvena stroka poudarja pomen socialnega distanciranja,
samoizolacije, odsotnost združevanja ljudi, kar je v družbi ravno obratno česar smo navajeni, imamo
to za samoumevno, vsakdanje. Na prvo misel s samoto ne povezujemo nikakršnih dobrih občutkov,
saj smo navajeni biti obkroženi s soljudmi, živeti socialno, ne asocialno. Mnogi so razvili lastne
mehanizme za olajšavo »ujetosti« v distanci in samoizolaciji, bodisi z rekreacijo, odhodom v naravo,
razvijanjem raznih konjičkov, za katere prej zaradi službenih obveznosti niso imeli časa. Na nek način
je to beg pred resničnostjo, izogibanje pred povezovanjem s samim sabo ali bližnjimi, četudi jih
imamo v neposredni bližini ali pa živimo ločeno, kot da bi stremeli k življenju, kakršnega smo imeli
pred epidemijo. Z zdaj postopoma olajšanimi ukrepi omejitve gibanja in razporejanja delavcev na
čakanje na delo, so se v mnogih družinah odkrile negativne in pozitivne strani odnosov, ki so bile prej
prikrite zaradi zasedenosti in zaposlenosti družinskih članov. Z obremenjenostjo vsakdana prikrita
razmišljanja, ki se kopajo v obilici časa, so zagotovo privrela na plan marsikomu od nas. Nekaterim so
bila pozitivna, nekaterim pa negativna. Odtujenost od navade vsakdana, partnerski odnosi, tudi neke
vrste pomanjkanje svobode, ki nam je samoumevna. Morda že pomanjkanje fizične svobode, ampak
zato pa nam je bila podarjena skorajda neskončna svoboda razmišljanja in priložnosti za
izpopolnjevanje odnosov med najbližjimi. Obdobje, ki se nam je zgodilo (in se nam še vedno godi), s
sodelavci v hiši vidimo kot priložnost za izpopolnjevanje odnosov, ne le med soljudmi, temveč tudi s
samim sabo. Nepredvidljivost, nenaden pojav povzročitelja nove epidemije je lahko za marsikoga
priložnost za sprevidenje, kako hitro in burno lahko nekaj korenito spremeni naš
samoumevni vsakdan. Poročanja domačih in tujih medijev ter soočenje z dejstvom, da je med nami
nevidni sovražnik, zaradi katerega ljudje tudi umirajo, ali v lepih letih ali pa mnogo premladi, nam
vzbudi strah, dvome, negotovost. Soočijo nas z nečim, česar sicer nikoli ne omenijo javnosti – z
minljivostjo. Kako so pomembne tiste, nevidne, netipne vezi med družinskimi člani, bližnjimi,
prijatelji, ki jim rečemo odnosi. Nekateri pravijo, da imamo tak odnos do ljudi okoli nas, kakršnega
imamo do sebe. Prekomerna zasičenost naših misli z obveznostmi vsakdana je kot zavesa, ki nam
preprečuje sprevidenje pomembnosti odnosov in vzdrževanja le-teh z ljudmi okoli nas, nenazadnje pa
tudi sami s sabo. V tem času smo ne le zaposleni v hiši Ljubhospic, temveč vsi v družbi pridobili
mnogo več, kot nam je bilo odvzeto. Dobili smo priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar se zdi, da
je v družbi nasičeni z uradnostmi, poslovanjem, materializmom in podhranjenostjo časa skorajda
zanemarjeno, ali pa vzdrževano le površinsko – odnosi. Ves ta dani čas, mir in spokojnost odsotnosti
vrveža hitenja iz dneva v dan je možnost, da se ustavimo in zazremo vase ter v ljudi okoli nas. Je
unikatna priložnost za drvečo družbo, da se upočasni ali ustavi in pomisli, kakšne so zares vrednote, ki
ljudem prinašajo veselje in predstavljajo gorivo uma, da napreduje v tako nepredvidljivih časih, kot so
sedajšnji.”